Vulkan, tropski gozdovi in obdanost z Indijskim oceanom: Reunion je počitniški raj. Infrastruktura pa logistična podjetja, kot je Jimmy Soucramanien, postavlja pred velike izzive. Naše upanje je avtocesta v morju.

Z besedami ”Jutri zjutraj dodajte še kakšne pol ure več,” se poslovi Jimmy Soucramanien prvi večer na otoku ”Transportne ekipe” Še pol ure več? Hotel je oddaljen pet kilometrov! Zjutraj, na poti do špedicije 48‑letnega podjetnika, je razlog razkrit: Na obalni cesti pred Saint‑Denisom, glavnim mestom Reuniona, je hitrost hoje že dosegla maksimum.

”Za nas je to običajen vsakdan,” pravi Jimmy Soucramania in se nasmiha. V lasti ima vozni park z dvanajstimi vozili Mercedes‑Benz. Njegovo podjetje skrbi takorekoč za vse prevozne potrebe na otoku. En del flote skrbi za prevoz pošiljk po naročilu, ostali tovornjaki pa vlečejo prikolice s pijačami in živili za velike trgovske verige. Tudi gradbeni materiali in razsuti tovor sodijo med transportirano blago. Jimmy Soucramanien je v vozni park pravkar pripeljal novo prikolico s pomičnim dnom za prevoz odpadkov za recikliranje.

Poti tovornih vozil odražajo raznolikost tovora: vozniki Jimmyja Soucramanija dostavljajo v vsak kotiček na otoku, ki ga je s tovornjakom možno doseči. ”Promet je pri tem vedno glavna tema,” pravi podjetnik.

”Otok stičišč” se glasi dobesedni prevod tega francoskega čezmorskega departmaja sredi Indijskega oceana. Otok je bil nenaseljen, dokler se v 17. stoletju tam niso naselili francoski naseljenci. Skozi stoletja so vedno znova prihajali prebivalci z vseh celin in različnih etničnih skupin. Raznolikost in predvsem mirno sožitje je pomemben del kolektivne identitete otočja in za Jimmyja Soucramanija je to bil razlog več, zakaj se mu na otoku splača živeti.

Skoraj tretjina od 855.000 prebivalcev živi na severozahodu tega vulkanskega otoka. Obalna cesta, ki je pravcato šivankino uho, med mestoma Saint‑Denis in Saint‑Paul, med katerima leži tudi ”Le Port” – najpomembnejše pristanišče otoka, Reunionova vrata v svet. Kar pride sem, se povsod raznese. In to ni vedno preprosto. Še posebej zdaj, v času žetve sladkornega trsa, se obseg normalnega prometa dodatno poveča zaradi neštetih traktorjev.

Da bi se izognili prometnemu kaosu, Jimmy Soucramanien stavi na decentralizirano razporeditev svojih tovornih vozil. Na celotnem otoku je postavil svoja vozila tako, da so čim bližje najpogostejšim področjem uporabe. ”Poti poskušamo čim bolj skrajšati.” Še en recept: Vozniki, na katere se lahko zanese, in vozni park s tovornjaki v pripravljenosti, ki so njegovim zaposlenim v pravcato veselje.

Vse upe logističnega podjetja so položili v mogočno gradbišče, ki se dviguje ob obalni cesti. To je najdražji avtocestni projekt v francoski zgodovini: Nouvelle Route du Littoral.

Med posameznike, ki se že močno veselijo nove povezave, spada tudi Gerald Victoire. Že dvanajst let je eden od voznikov Jimmyja Soucramanija. ”Tukaj, na obalni cesti, moramo vedno računati z udarci kamenja ali previsokimi valovi, pred čimer nas bo v prihodnje zaščitila Nouvelle Route du Littoral,” pravi 46‑letnik, medtem ko sistem aktivnega krmilnega asistenta skrbi za počasno, a varno vožnjo z Actrosom 1863 Ultimate Racing Edition.

Na cesti ni nikogar, le rahel vetrič pihlja iz smeri morja, voda je mirna. Težko si je predstavljati, da je ta odsek iz varnostnih razlogov zaprt približno 30 dni na leto. ”Za prevoz težkega tovora se potem najpomembnejša preskrbna pot preveč zgošči, druge možnosti čez visokogorje pa ni,” pravi Gerald Victoire.

V kar najhitrejše dokončanje projekta upa tudi Jimmy Soucramania, o čemer je prepričan: ”Zaradi nove obalne ceste bo promet občutno varnejši.”

Jimmy Soucramanija je svojo pot začel sredi 90‑ih let prejšnjega stoletja kot voznik prekucnega priklopnika. To ni bilo slučajno: ”Moj oče, Lucien, je leta 1966 ustanovil prevozniško podjetje. To tradicijo moji bratje in moja malenkost ponosno peljemo naprej.” Strast do tovornih vozil Jimmyja Soucramaniena v vseh teh letih nikoli ni zapustila. Kdor se z njim pogovarja, to takoj občuti. Svoj tovornjak vedno konfigurira sam in če se ponudi možnost kakšnega posebnega in ekskluzivnega modela, ga podjetje ne izpusti iz rok – kot nedavno Actros Ultimate Racing Edition.

Jimmy Soucramanien je zaradi svoje strasti že prepotoval svet. Štirikrat je obiskal tovarno Mercedes‑Benz v Wörthu in videl nešteto strokovnih sejmov v celinski Evropi – oddaljeni so vsaj enajst ur z letalom. Takšno navdušenje je nalezljivo: njegov 13‑letni sin, Enzo, se na sedežu podjetja občasno vsede za volan, v očeh pa ima enak lesk kot njegov oče.