Presenetljivo je, da za volanom skoraj 50 let starega tovornega vozila sedi 21‑letnik. Konec koncev je vozilo LP veljalo za starodobnika že, ko se je Lauritz Harms šele rodil. A tisti, ki družino spoznajo, ga bolje razumejo. Oče Uwe je že desetletja navdušen nad zgodovinskimi tovornimi vozili in Lauritz je zraven že od začetka. “Ko je bilo treba na pot, je bil na sovoznikovi strani otroški sedež,“ se spominja Uwe Harms.

Pri 16 letih je sin želel obnoviti svoje tovorno vozilo. A ne tovornega vozila iz svojega otroštva, na primer vozilo Actros prve generacije – želel je vozilo LP iz 70. let 20. stoletja. Še preden je imel Harms v žepu vozniško dovoljenje, je v družinski garaži stalo strojno zeleno vozilo LPS 2226. Takoj, ko je bilo mogoče, je sledilo vozniško dovoljenje C‑kategorije. Tako je lahko že vozil očetovo naloženo vlečno vozilo. 21. rojstni dan je prišel kot nekakšna osvoboditev: Harms je končno lahko vozil s priklopnim vozilom brez kakršnih koli omejitev.

Vozilo LPS 2226 pa je zdaj komaj prepoznavno. Harms, po poklicu mehatronik, je čakanje na “pravo“ vozniško dovoljenje izkoristil za delo na vozilo.

A to še ni vse: Harms je voznikovo kabino zamenjal za dolgo različico, vključno s prostorom za spanje. Ljubitelj starodobnikov pa se je lotil tudi motorja. “Popravljavec menjalnikov je imel na voljo motor OM 403 s samo 9.000 obratovalnimi urami. S stacionarnim motorjem je le preizkušal menjalnike.“ Nato se je mladi Harms lotil dela in 2226 spremenil v 2232. Prav neverjetno je, da se še vedno lahko najdejo prave tipske ploščice. Lauritz Harms pripisuje velik pomen dejstvu, da je v izvirnem videzu vse usklajeno med seboj.