Vozila Arocs podjetja Schick Group prevažajo železobetonske elemente za gradnjo novega terminala na letališču Frankfurt. Masa orjaka: do 44 ton – brez težav.

Na vzhodnem delu letališča Frankfurt nastaja nov terminal št. 3. Prek njega naj bi letno potovalo do 25 milijonov potnikov. V gradnjo terminala je vključeno tudi podjetje Schick Group Bad Kissingena. Sodeluje pri gradnji pristajališč H in J ter skoraj 70 metrov visokega stolpa. To ni majhen zalogaj: samo vrata za odlet J se raztezajo na dolžini 600 metrov v treh nivojih.

„Uporabljamo 70 vozil z maso nad 7,5 ton“, je povedal vodja voznega parka in disponent Stefan Eichholz. „To so predvsem vozila Arocs – mešalniki betona, vozila s prekucnikom in vlačilci za polpriklopnik.“ Pri gradnji novega terminala št. 3 njegova ekipa trenutno izvaja prevoz 86 Y-nosilcev iz železobetona. Posamezni nosilci tehtajo od 22 do 44 ton. Zato smejo vozniki podjetja Schick opravljati prevoze le ponoči.

Tako kot zdaj, ob 0.40 uri na parkirišču „Schwarze Pfütze“, tik pred dovozom na A71, kjer mora Schickova ekipa izstopiti iz vozil in zategniti težke verige, s katerimi je pritrjen tovor. Marec je, zadnji teden pa je prinesel prve toplejše dni v letu. Kljub temu je ob tej uri ledeno mrzlo.

Doslej je vse potekalo gladko, toda do letališča je treba prevoziti še 210 kilometrov. Ker gre za neosvetljen odsek poti, ga osvetljuje oranžna svetloba luči vozila. Policijski avtomobil, ki je spremljal konvoj na zveznih in državnih cestah, se vrača.

„Pomembno je, da smo se na pot odpravili pravočasno,“ pravi voznik Walter Kleinhenz. Traso poti dobro pozna. Toda danes so razmere zahtevnejše kot običajno: s svojim Arocsom prevaža 37,5-tonski Y-element. „Vse to omogoča Arocs. 5,40 metra širine je velik izziv. Včasih gre zelo na tesno“, je še povedal Kleinhenz.

„Naši vlačilci za polpriklopnik pogosto prevažajo najtežji tovor. Z Arocsom smo našli gospodarno rešitev“, pravi Stefan Eichholz, ki je leta 2015 prevzel vodenje voznega parka v podjetju.

Konvoj je spet na poti. Walter Kleinhenz pogleda na zaslon sistema MirrorCam na levem stebričku A. „Ta sistem nam resnično pomaga. Ko s polpriklopnikom zavijem, se temu ustrezno obrne tudi slika. To mi omogoča popoln nadzor vse do zadnjega dela vozila.“

Konvoj je zdaj pred strmim vzponom. Zadnje luči sprednjega spremljevalnega vozila se oddaljujejo. Zdaj se občuti, kaj pomeni 66,5 ton skupne mase vlečnega vozila s polpriklopnikom. Desna noga voznika Walterja Kleinhenza rahlo pritisne na plin. Vlečno vozilo z močjo 390 kW brez napora vleče v klanec. Priključi se tudi drugi Arocs v konvoju.

Medtem je konvoj zavil s ceste A3 na cesto A5 proti Baslu. Pred njim je najzahtevnejši odsek poti, zaradi izredno težkih Y-elementov, ki jih prevaža, pa vožnja mimo gradbišč na cesti poteka zelo na tesno. Walter Kleinhenz namesti radijsko napravo v držalo. Arocs upočasni in zavije na dovozni vozni pas. Kleinhenz pogleda na zaslon sistema MirrorCam. Na levi in na desni ostaja pičlih 15 centimetrov odmika od betonskih zidov. Vožnja do izvoza zahteva popolno koncentracijo. Konvoj se počasi premika naprej.

Ura 3.50 zjutraj. Vozili pripeljeta na dovozno cesto gradbišča.

Na letališču piha mrzel veter. Vsi člani ekipe morajo izstopiti, da odstranijo opremo za pritrditev tovora in razsvetljavo. Nato sledi razkladanje. „Vsaj včeraj je bilo tako.“ Torej je prevoz vendarle rutina? Kleinhenz se le nasmehne in s počasno hitrostjo zavije na gradbišče. „Ne, kljub vsemu ne moremo govoriti o rutini.“