Delovni konj in zabavno vozilo

Leta 1986 je na trg prišel nosilec naprav Unimog U 1550 z močjo 150 KM, ki je serijo 424 dopolnil v višjem razredu zaradi posebej visoke transportne zmogljivosti. Zaradi dovoljene skupne mase 10.500 kg je bilo vozilo predvsem primerno za cestno in zimsko službo ter za uporabo s težkim delovnim orodjem. Dolgi medosni razmik 3.250 mm je nudil veliko prostora za velike nakladalne ploščadi in dodatno nadgradno opremo.

Na IFAT, strokovnem sejmu za komunalni sektor v Münchnu, je Daimler-Benz leta 1987 predstavil povsem nov program z lahko serijo 407. Majhno, ekonomično delovno vozilo, na voljo v treh različicah, je ponujalo bolj prostorno kabino in nov menjalnik ter je nadomestilo serijo 421, ki se je izdelovala od leta 1966. Serija 407 se je navzven predvsem razlikovala po položaju sesalne cevi, ki je bila zdaj – namesto na desni strani – nameščena na voznikovi strani.

Posebno omembe vreden je bil štirivaljni dizelski motor OM-616, ki je, tako kot pri prvotnem Unimogu, deloval po postopku predkomore. Medtem ko je U 600 z 52 KM opravljal svojo službo pri 3.000 obratih na minuto, so U 650 in visoko terenski U 650 L dosegali 3.500 obratov pri kar 60 KM.

Zaradi relativno šibke motorizacije se je serija 407 večinoma uporabljala v gradbeništvu, industriji in v občinah.

Leto 1988 je s popolno prenovo programa Unimog prineslo kar tri nove serije: srednjo serijo 417 ter težji seriji 427 in 437.

Ciljna skupina srednje serije 417 je bila poleg industrije in občin zdaj spet tudi kmetijstvo. Čeprav serij 417 in 407 po videzu ni bilo lahko ločiti, je temeljna razlika ležala v konceptu okvirja. Medtem ko je bil pri lahki seriji vgrajen cenejši raven letveni okvir, je bil pri srednji seriji uporabljen letveni okvir z ukrivljenimi vzdolžnimi nosilci. Ta koncept, ki sega nazaj do razvoja Unimog S pred več kot 30 leti, je omogočal velike zasuke okvirja ob hkrati visoki upogibni togosti in je tako zagotovil posebno visoko terensko zmogljivost.

Ker je Daimler-Benz s serijama 407 in 417 vsakič predstavil po eno lahko oziroma eno srednjo serijo, je bilo smiselno predstaviti tudi težko serijo. Bilo je rojstvo serije 427, ki je sledila težkim serijam 424 in 425, izdelanim od leta 1976.

Glavna značilnost je bil nov dizelski motor z neposrednim vbrizgom, po izbiri tudi z izpušnim turbopolnilnikom, ki je bil od leta 1992 naprej na voljo tudi z hlajenjem polnilnega zraka. S tem na novo zasnovanim motorjem so v tovarni Gaggenau predvsem ciljali na manjšo porabo goriva in boljše emisijske vrednosti. Razlog je bil, da so občine kot glavni kupci zaradi zakonov o varstvu pred imisijami zahtevale do 5 dB tišja vozila. Zato so vrtilno hitrost motorja v območju največje moči znižali na 2.400 vrtljajev na minuto, s čimer je bila dosežena izboljšava ravni zvočnega tlaka za 3–4 dB.

Kot še ena vrhunska serija se je izkazala težka serija 437, ki se je začela proizvajati leta 1988. Prvič je bil v vozilih vgrajen novorazvit Unimog menjalnik UG 3/65. Za pogon je služil turbopolnilni motor OM 366 A oziroma LA z vmesnim hlajenjem polnilnega zraka. Modelna serija 437, ki je obsegala 26 različnih izvedb, je ostala na prodajnih seznamih do leta 2002.

S padcem železne zavese so se od leta 1990 odprli novi trgi in možnosti. Čeprav so bile že v prejšnjih letih manjše količine Unimogov dobavljene v vzhodne države, je zdaj postala očitna prava razsežnost dejanskega povpraševanja: samo Madžarska je naročila 150 Unimogov za komunalno rabo.

V maju 1992 je bilo spet kaj praznovati. Na sejmu IAA v Hannovru so bile predstavljene seriji 408 in 418. Opremljeni sta bili z novo zasnovano varnostno kabino iz masivnega jekla z ravnim dnom kabine.

U 90, ki je spadal v serijo 486, je predvsem izstopal zaradi svoje posebne kabine z opazovalnim kanalom. Še posebej za delo s sprednjimi priključnimi napravami, na primer v občinah in kmetijstvu, je bila to praktična izboljšava.

Japonski trend preoblikovanja Unimogov v "zabavne Moge" je leta 1993 dosegel tudi Evropo. Daimler-Benz je prepoznal tržno nišo in na osnovi U 90 zasnoval uradni Funmog z 110 KM. Notranjost in instrumenti so močno spominjali na osebni avtomobil. Poleg tega je bilo vozilo lakirano v krvavo rdečo metalik barvo. Poznavalci Unimogov so to lahko razumeli kot priklon zgodovinski volovsko rdeči barvi iz obdobja Boehringerja. Posebno so izstopali kromirani večdelni cevni loki in odbijači. S rogom moči 130 dB je bila prepoznavnost Funmoga ogromna.

Leto 1994 je bilo namenjeno jubilejem in priznanjam. Revija »Offroad« je Funmog povsem zasluženo razglasila za terensko vozilo leta, v Gaggenau pa je z montažne linije zapel 300.000. Unimog.

Ob slovesnostih ob »Sto let avtomobilske gradnje« se je junija 1995 tristo Unimogov v okviru impresivne slovesne vožnje vrnilo v rojstni kraj Gaggenau. Medtem je Unimog doma v 160 državah. Področja uporabe so prav tako različna kot modelne različice. In to je že postalo tradicija – saj U v Unimog pomeni »univerzalno«.